Člani TD Občine Markovci smo 6. in 7. 10 2017 izpeljali naš projekt Strokovna ekskurzija v tujini. Ekskurzije se je udeležilo 48 članov TD občine Markovci, prisoten je bil tudi podžupan g. Kostanjevec.

Ogledali smo si Eko naselje Sunčana reka v Banji Koviljači, ki predstavlja primer dobre prakse, kaj lahko naredimo v nekem delu podeželskega okolja ob reki. V tem primeru leži turistično naselje s približno 100 ležišči, plažo, restavracijo, več dvoranami za prireditve, apartmajskim naseljem, muzejem, cerkvijo velikim adrenalinskim parkom, z veliko domačih živali, ki se gibajo na prostem, več športnimi igrišči itd. Etno vas Sunčana Reka se razprostira na 12 hektarjih zemlje ob obali najlepše srbske reke – Drine, pod zgodovinsko goro Gučevo, ki je prva v seriji podrinjskih valjevskih gor, v bližini zdravilišča Banja Koviljača, številnih samostanov in se širi  do meje z BiH (Republika Srpska).Dokaz, da je Sunčana reka uspešen turistični objekt in ustanova, sta dve veliki zlati medalji  Novosadskega sejma za avanturistični turizem za leti 2015 in 2016. Dejavnosti, ki jih ponuja, so številne in prilagojene vsem starostnim, rekreativnim ali ekstremnim izzivom kakor tudi ljudem ki se želijo v miru odpočit v ambientu tradicionalne srbske arhitekture in kulinarike.  Predstavili so nam primer, kako je organizirano , kako so začeli in nam povedali da naselje obratuje s 75 % zasedenostjo skozi celo leto in da jim se obisk še povečuje.   V naselju smo imeli tudi večerjo . Hrana, ki jo v njihovi kuhinji pripravljajo je izključno od lokalnih proizvajalcev in okoliških kmetov. Seznanili smo se  s predstavniki njihove TZ, ki so nas naslednje jutro popeljali po Banji Koviljaći, ki je na eni strani zgodovinski spomenik, na drugi strani pa moderen zdraviliški center.  To je ena najlepših in naj luksuznejših zdravilišč na Balkanu, ki se nahaja v zahodni Srbiji, v objemu reke Drine in gozdov Gučeva, na nadmorski višini 128 m. Obkrožajo ga čudovite planine Mačve in Semberije ter gore (Boranja, Sokolske planine, Cer). Tukaj obstajajo bogati viri žveplove vode, zdravilnega blata, ugodnih klimatskih razmer ter številnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov. Do  Banje Koviljače pridete iz Beograda, po avtocesti Beograd-Ruma, nato pa  poregionalni cesta Ruma-Šabac-Loznica-Banja Koviljača (145 km).Arheološki ostanki kažejo, da je bilo območje Banja Koviljače naseljeno tudi v rimskih časih. Naselje se je imenovalo Genzis. V srednjem veku je mesto že dobilo status zdravilnega mesta, ki so ga ljudje posebej prišli zaradi svojih zdravilnih voda. Stari grad Koviljka je eden najpomembnejših spomenikov kulture in zgodovine, ki se vzpenjajo blizu zdravilišča. Ta zdravilna voda je bogata z žveplom, zato je kraj porekla imenovan Smrdan. Zaradi žvepla v vodi, ki je bruhalo iz          izvira, je bilo enostavno videti njegovo specifičnost, zato so mimoidoči izvir imenovali Smrdi banja. Zgodba  pravi, da so rimski vojaki pustili svoje osiromašene konje v sami vodi in ko so se vrnili so bili ti konji ozdravljeni.

Ogledali smo si tudi spominski park Vuka Karadžiča v vasi Tršič,  kjer se je leta 1787. rodil ( umrl 1864 na Dunaju) Vuk Stefanović Karadžić, veliki reformator srbskega jezika, ki je ustoličil fonetično pisavo. Vuk Karadžić, predvsem jezikoslovec samouk, je po ponesrečenem srbskem uporu (1813) odšel na Dunaj, kjer je srečal slovenskega jezikoslovca Jerneja Kopitarja; ta ga je spodbujal pri zbiranju ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga, hkrati pa ga navduševal za resen pristop in preučevanje knjižnega jezika in pravopisa in mu pomagal pri pisanju srbskega slovarja. Karadžić je namesto do tedaj rabljenega starocerkvenoslovanskega jezika v književnost uvedel srbski ljudski jezik; reformiral pravopis, 1814 izdal slovnico (Pismenico), ob podpori J. Grimma je 1814/1815 objavil znamenito zbirko srbskih ljudskih pesmi, leta 1818 slovar (Riječnik) in prevedel Novo zavezo Svetega pisma. Zbiral je pripovedke, pregovore, uganke, ukvarjal se je z etnografijo, organiziral raziskovanja po vseh jugoslovanskih deželah. Urejal je almanah Danico in seznanjal tujino s srbskim ljudskim blagom in srbsko preteklostjo. S svojim obsežnim delom je našel številne privržence pa tudi veliko zagrizenih nasprotnikov.  Sodeloval je z našim Jernejem Kopitarjem.  Jernej Kopitar (1780–1844), slovenski jezikoslovec, cenzor in skriptor na Dunaju, je bil eden od utemeljiteljev slavistike in avtor prve slovenske znanstvene slovnice Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (slov. Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, 1809). Prevedel je Brižinske spomenike ter izdal Kloćev glagolit (1836). Bil je razgledan filolog in si je dopisoval s številnimi izobraženci tistega časa. Bil je mentor Vuka Karadžića in ga je spodbujal k pripravi izdaje ljudskega slovstva, slovarjev in slovnice; pri nastajanju marsikaterega Karadžićevega dela je tudi aktivno sodeloval. Tudi o sodelovanju med njima je bilo ob enkratnem vodenju veliko povedanega. Rojstna hiša je danes spremenjena v etnografski muzej, spominski park, ki služi mednarodni šoli za srbski jezik, pa lepo urejen in obiskan.

Po obisku v Tršiču, smo se napotili proti domu polni vtisov in spoznanj, kaj se da v avtentičnem okolju narediti, če najdemo pravo idejo in sogovornike, ki vidijo v projektu pozitiven vidik razvoja nekega lokalne okolja, ki lahko dolgoročno vpliva na razvoj. Zahvaljujemo se vsem, ki so nam omogočili to zanimivo potovanje. Prepričani smo, da je v naše okolje primerljivo z okoljem v katerem smo bili, še več, smo razvitejši vendar morda premalo inovativni in žal veliko krat omejeni zaradi samih predpisov. To kar je bilo videno v Sunčani reki, bi bil idealen model za naše porečje reke Drave, drugo vprašanje pa je kako bi se dalo to prekopirati v naše okolje, vendar kot pravi pregovor: » če je volja, se najde tudi pot«.

Delite z ostalimi...Share on FacebookTweet about this on TwitterShare on Google+Email this to someone